Pustolovska odprava Projekt neznani prijatelj Mauritius 2019

1. in 2. dan (10. in 11. 7. 2019) - Potovanje

Naše potovanje v čisto novi družbi smo začeli v Ljubljani, kjer smo željni odkrivanja kulture odpotovali proti Benetkam. Med čakanjem na prvi let smo se bolje spoznali. Let v Pariz je hitro minil. Za nekatere je bil to prvi let v njihovem življenju, zato je bil zanje zanimiva izkušnja. Sledil je kar 11 ur dolg let, ki je minil hitreje, kot smo mislili, in je bil prav posebna izkušnja. Imeli smo dva odlična obroka. Ko smo pristali na Mauritiusu, nas je pričakal prevoz do našega kampa. Presenetila nas je vožnja po levem pasu. V kampu so nas sprejeli odprtih rok in nam postregli z okusnim kosilom, nato pa smo se razvrstili po sobah in skupinah za odpravo. Sledilo je nakupovanje in kopanje v Indijskem oceanu. Ob 18. uri nas je presenetila zgodnja tema. V poznih večernih urah smo načrtovali odpravo in se po napornem dnevu odpravili spat.

3. dan (12. 7. 2019) - Souillac

Ob 10:30 nas je avtobus odpeljal v Souillac, kjer naj bi se odvijala prostovoljna čistilna akcija, ki je potekala malo drugače, kot smo si predstavljali. Namesto smeti, ki jih je mogoče videti po celem otoku, so nas čakali kupi listja in vej, ki smo jih stlačili v plastične vreče in odnesli na dva metra oddaljeno cesto. Zelo smo se potrudili, saj smo bili pod budnim očesom televizijske kamere. Za naše delo smo bili nagrajeni z izletom do plaže Gris Gris, kjer je mogoče videti klife raznih oblik, nas pa so bolj zanimali slastni (in brezplačni) sendviči. Na plaži smo MEPI-jevci pustili svoj izviren pečat. Potem smo bežali pred velikanskimi valovi, ki so Živi prvič uspeli zmočiti hlače. Po prvem vtisu mavricijske plaže smo otok lahko tudi okusili. Naš lokalni vodnik in Zlatnik Veerasamy Mayaven nas je namreč odpeljal do lokalne restavracije, kjer smo poskusili vse, kar se je dalo. Zaužite kalorije smo po vrnitvi pokurili ob plesu z mavicijščani ob zvokih slovenske in mavricijske glasbe (sega). V prvem stilu MEPI drznosti in želje po avanturah smo si privoščili nočno kopanje ter se tako pripravili na nadaljnje 4 dni odprave, kjer smo raziskovali Mauritius.

4. dan (13. 7. 2019) - Prvi dan odprave

Po “ne prav zgodnjem” bujenju smo malo čez 8:30 polno opremljeni zapustili našo bazo v Point Jeromu. Štart naše odprave je bil klif Le Soffleur, skrit med polja sladkornega trsa in razburkani Indijski ocean. Z malo začetnimi komplikacijami in že prvimi pojedenimi sendviči smo končno začeli odpravo po južni obali Mauritiusa. Malo hoje po plaži in BOOOOOM!, že smo imeli premočene čevlje. Kot da mokri čevlji niso bili dovolj, so nas kmalu zatem že skoraj odplaknili valovi.

Hitro je naše korake vodička Becky, ki nas je skupaj zapeljala po tudi njen nepoznani trasi.

Ena skupina nas je kmalu zapustila in našla svojo pot, ostali pa smo nespametno sledili Becky.

Lepa in deroča reka nam je zopet zmočila čevlje in že smo preskakovali pašnike.

Prosili smo za odmor, tempo je bil namreč ubijajoč, a nam ga Becky brez nahrbtnika ni namenila.

Uspeli smo preživeti že 10 km Beckyjinega dira, ko se nam je sredi sladkornega trsa pridružil srebrni Mepijevec Luke iz Južne Afrike.

Stopajoč po poteh, ki jih ni bilo, nezakonitim prečkanjem zasebnih zemljišč in nočnim tavanjem čez reke, nam je dokončno prekipelo in na lastne roke smo po cestah prispeli na cilj.

5. dan (14. 7. 2019) - Drugi dan odprave

Po kratki noči smo se zbudili v hladno jutro, a smo se vseeno z dobro voljo podali v nov dan. Skupaj z mentorji smo se odpravili na hrib, ki je bil edini višji vzpon te odprave. Po ovinkasti cesti smo se vzpenjali dobre 3 ure. Sonce nas je žgalo in pot nam je kapljal po obrazu, vendar smo uživali v zasluženem razgledu.

Po napornem dnevu so se mentorji s polnim kombijem priboljškov peljali mimo nas, kar nam je vzbudilo še toliko upanja, da smo z zadnjimi močmi prispeli do cilja. Po daljšem počitku smo se odpravili pogledat hinduistične kipe romarskega centra Grand Bassin. Izkazalo se je, da je pot do tja daljša, kot so nam rekli, ampak so mentorji verjeli, da bomo uspešno opravili dodatne kilometre. Po končanem ogledu smo se vrnili nazaj v tabor. Tam smo se utaborili in si pripravili večerjo. Utrujeni, siti in polnih novih dogodivščin smo se v pričakovanju na tretji dan odprave odpravili spat.

6. dan (15. 7. 2019) - Tretji dan odprave

Zbudili smo se v mokro in mrzlo jutro. Po daljšem prebujanju smo uspeli pospraviti vlažne šotore in se odpravili na pot. Že kmalu po začetku hoje nas ponovno ujel dež. Čeprav smo pričakovali relativno lahko pot, smo kmalu ugotovili, da temu ni tako. Sprva smo v nacionalnem parku Black River Gorges uživali v lepem razgledu in širokih makadamskih poteh, ki so se kmalu spremenile v ozke, zelo strme in spolzke. Zaradi spolzkih in visokih korenin je marsikdo tudi sam končal v blatu. K sreči nas je pot privedla do ravnine, kjer nas je pričakal prelep pogled na reko, v kateri smo se kasneje tudi kopali. Kljub mrzli vodi smo zelo uživali, kajti osvežitev nam je po treh dneh dobro dela. Kot pravi MEPI-jevci smo pokazali tudi svojo pripravljenost pomagati starejši gospe ob njenih bolečinah v gležnju. Večer smo preživeli ob druženju z našimi voditelji, pripovedovanju zabavnih anekdot ter seveda dobri hrani.

7. dan (16. 7. 2019) - Zadnji (4.) dan odprave

Četrtega dne odprave smo se lotili z veliko mero optimizma, saj smo vedeli, da se odprava bliža koncu. Budnica je bila ta dan zgodnejša, saj smo morali šotore pospraviti do 8. ure. Čeprav smo za pakiranje in zajtrk, pri katerem se nam je pridružila tudi opica, porabili kar nekaj časa, smo do cilja prispeli v rekordnem času. Imeli smo namreč poskočen korak in prehojeni kilometri so se kar vrstili. Cesta nas je sprva vodila skozi gozd in nato skozi mesto vse do prelepe obale. Vsi smo bili v pripravljenosti na še zadnje prečkanje deroče reke, ki se je izkazala za plitev potoček. Zadnje kilometre smo prehodili po idiličnih peščenih plačah in si v morski vodi ohladili utrujena stopala. Veselju ob prihodu na cilj je sledilo zasluženo kopanje v oceanu. Odpravo smo zaključili z evalvacijo in se odpravili nazaj v mladinski center. Žulji, bolečine, smeh in solze so med nami stkale močne vezi, za katere upamo, da bodo za vedno ostale v našem spominu.

8. dan (17. 7. 2019) - Port Louis

Po dobro prespani noči smo zjutraj odpotovali v Port Louis, do kamor smo potrebovali dve uri. Ob prihodu smo odšli do ministrstva za mladino in šport (MYS) na podelitev, kjer nas je sprejel minister. Predstavili smo slovensko polko, na katero je zaplesal tudi minister. Tam smo prejeli certifikate za uspešno opravljeno odpravo. Po slovesnosti smo si ogledali mesto Port Louis in odšli na tržnico, kjer smo dobili dodatne izkušnje z barantanjem. Tam smo kupili spominke, pokusili veliko eksotičnega sadja in nekaj lokalnih jedi.

Potem je sledil ogled zgodovinskega muzeja Aparavasi Ghat, kjer smo izvedeli o zgodovini, življenju in imigraciji prvih naseljencev na otoku. Nato smo imeli 2 uri prosto, ki smo ju različno izkoristili. V poznih popoldanskih urah smo se vrnili v kamp, kjer smo se odpravili na skupno večerjo v restavracijo. Po dobri večerji smo se odpravili spat.

9. dan (18. 7. 2019) - Belle Mare

Dan se je za najbolj pridne začel že pred 6. uro s peko odličnih palačink (hvala Mojca, Klemen in Nejc). Nato smo se vkrcali v “piknik bus”, ki nas je odpeljal do prve razgledne točke. Tam smo se med skupinskim fotografiranjem počutili še posebej fotogenično. Po vožnji skozi vasice in množice palm smo prispeli do naše idilične tropske plaže. Niti “rahel” vetrič nas ni ustavil, saj smo zavetje našli pod vodo ali v senci grmičevja. Ob poskušanju novega tropskega sadja, smo vrgli na stotine štihov med igro taroka. Peščeno plažo smo izkoristili tudi za poležavanje, nabiranje školjk in odmrlih koral (ne povedat cariniku), ter sprehode po pljuskajočih plitvinah Indijskega oceana. Da smo upravičili “piknik bus” smo si postregli z bagetami, polnjenimi s sirom in suho salamo. Nabrano energijo smo porabili ob napeti igri frizbija, kateremu je sledil tarok do jutranjih ur.

10. dan (19. 7. 2019) - Blue Bay

Sreča se nam je nasmehnila, da smo ta dan lahko vstali ob za nas pozni uri – 10 do 11ih za ljudi bolj hitre sorte, za nekatere pa že ob 7ih, saj jim tropske razmere s “prijetnimi” nočnimi bitji rade krajšajo spanec.

Avantura naj bi se začela ob 11ih, a navada je železna srajca, tako da je bil odhod zamaknjen in smo temu primerno okoli pol dvanajstih krenili na pot.

Malce utrujenih nog smo se odpravili do, po besedah mentorjev “bližnjega”, Blue Baya.

Zato smo, kljub temu da naj bi bil ta priljubljeni zaliv za podvodne vragolije le za ovinkom, teh našteli vsaj 15 in zraven tudi ničkoliko betonskih ravnin.

Aktivnosti željni smo po slabi uri hoje le prispeli do Blue baya, se razpakirali in pripravili na pričakovano snorklanje.

Ozirajoč se na modrino tropskega morja, smo naenkrat na sebi začutili nič kaj debele, a zelo pogoste kapljice, ki so nas vse pregnale v zavetje betonskega paviljona.

Vedroč pod razpadajočo konstrukcijo nam potop ni prav nič dišal, zato smo se raje zatekli v toplino stojnic s sumljivo poceni ulično hrano, ki pa se je po razveselitvi brbončič in obisku stranišča izkazala za presentljivo okusno in kvalitetno.

Indijske, afriške, kitajske, francoske in še marsikatere arome, skupaj z dobro merico čilija, so nam dodobra sčistile sinuse, zamašene zaradi konstantnega vetra in nižjih (a še vedno visokih) temperatur.

Nepekočih jedi je na Mauritiusu bore malo, a sadje se vedno da dobiti, zato smo kmalu posegli po kokosih, papajah, ananasu in karamboli, med mešano tropsko sadje pa so nam pritaknili tudi nič kaj eksotično jabolko in celo kumaro.

Ko smo se okrepčali in ko je nebo prenehalo jokati, smo se po plaži sprehodili do pomola, kjer je neuradna vstopna točka v Blue bay Marine park, znan po svojem življenja polnem koralnem grebenu, ki je tudi vpisan na seznam ramsarskih lokalitet.

Ob snorklanju po domnevno zaradi cunamija rahlo uničenemu, a vseeno z ribami bogatemu grebenu, so si naša slana usta zaželela sladke pijače, ki pa smo jo dobili zvečer, ko so nas člani GAHE Mauritius peljali v klub v Port Louis.

Mauritiščanski ritmi in cene v baru so nas dodobra pretresli, a po eni uri je že vse plesalo in Slovenci smo bili s svojimi edinstvenimi plesnimi gibi zagotovo zvezde večera.